Bilo je leto 2018 in sploh ne vem več zakaj, zanimalo me je, kako nastane nakit iz plemenitih kovin. Seveda sem se najprej obrnila na Google. Že sama teorija me je pritegnila, naslednja stopnja so bili posnetki na YouTubu, kjer so bili predstavljeni postopki, nato sem si kupila kakšno knjigo. Vsrkavala sem vso možno teorijo, ki sem jo lahko dobila.

​

Tako je minilo skoraj eno leto, ko sem se počutila dovolj sposobno, da bi si kupila prvo orodje. Naključje pa je znova hotelo, da je (bodoča) tašča poznala zlatarja, ki je to obrt že pred leti opustil in mi prepustil svoje orodje.

​

Za moj nov hobi so takrat vedeli samo moj Žan, prijateljica in sestra. Prvi cilj, ki sem si ga zadala pa je bil, da prvi izdelek namenim mami za rojstni dan, ki se je približeval.

Izdelala sem prstan. Bila je navdušena. Ko pa me je sestra z namenom, da povem, kdo je avtor vprašala, kje sem prstan kupila, je bila mami seveda povsem presenečena. Njen odziv mi je bil takrat največja spodbuda, pa čeprav se mi zdi zdaj tisti prstan precej ponesrečen, je predstavljal nek začetek, ki je obetal.

​

Takrat sem že 8 let delala kot novinarka za oddajo Svet na Kanalu A. Vznemerljiva, največkrat naporna služba z dolgimi urniki je bila najverjetneje tudi povod, da sem iskala še en hobi, s katerim bi sprostila glavo. In res mi tudi med tednom ni bilo naporno se vsesti za kakšno urico v delavnico.

​

Spomnim se, Žanovih besed, ko sem naredila korak in se predstavila na družbenih omrežjih in kmalu dobila prvo naročilo "mogoče pa še nekaj bo iz tega."

Je. In še bo.